SOBIVANJA

»Nauči se gledati. Spoznaj, da je vse povezano z vsem.«                        
Leonardo da Vinci

Silva Karim se na tokratni razstavi predstavlja kot ustvarjalka, ki zmore v ubranosti soočiti medija kiparstva in slikarstva. Obenem nas z razstavljenimi keramičnimi skulpturami ter slikami v akrilu na platno povede na sprehod skozi prej in zdaj, v obdobje pred angažiranim preobratom v ustvarjanju ter trenutno produkcijo. Sprememba se je že napovedovala skozi njeno ilustracijo, ki znotraj likovne interpretacije besednega v osnovi kliče po realističnemu svetu podob, vidno prestopanje v realizem pa se je nezavedno nakazovalo na njenih, sicer še vedno stiliziranih, skulpturah izpred dveh let, v katere je vkomponirala detajl, posnet po stvarnosti (rožički, žeblji  …). Ob tem je ustvarjalka ugotovila, da se z realističnim pristopom v ilustraciji še najlažje poistoveti, da ji je ta pravzaprav zelo ljub, ter mu dopustila, da je, kot del naravnega cikla, privrel na plano.

Medtem ko so se slike starejšega datuma zaobljubile izključno abstrahiranemu prevajanju našega (sredozemskega) miljeja, pa je v novejša dela, ki sicer še vedno sledijo temu motivu, ustvarjalka začela vnašati stvaren fragment – na primer podobo brinjevke na preprogi krajinskih obzorij ali lik otroka z rojstnodnevnim balonom, ki odhaja v nam neznano mestno veduto, neke vrste pokrajino spomina. Tovrstne krajine so postale ustvarjalkin prostor za portretiranje predmetnega, vzetega iz sodobnega sveta ali s poljan spominov. Naj je to kartonska škatla na portretu stare mame, navidezno krhke pojave močne osebnosti, naslikane pred mestnim ozadjem, ki kot objekt ponazarja portretirankino značajsko potezo, hkrati pa opredmeti simbol revščine; ali tista, ki jo je v zrak ponesla burja (opomin naši majhnosti pred veličino narave?); naturalistično upodobljen že tolikokrat viden plastičen stol pred steno, ki ostaja nosilka črte in znakovja; budilka, predmet preteklega in z njim otroštva, postavljena v naravno okolje … In tu je v naslikani moški figuri za nedosegljivim opozorilnim varnostnim trakom, odhajajoči s sekiro na ramenu v gozd, ki ga v megličasto prostorsko neskončnost odpirajo pojave drevesnih debel, spomin na očeta.

Naslikani horizonti dopuščajo protagonistom ravni (so)bivanja, skoznje se zemlja dotika neba. Simbol teh stičišč v keramični skulpturi zamenja ptica, ki s petjem hrani ljubezen, arhetip svobode v gibanju skozi prostor in čas, ptica, ki je zaradi svojega letenja določen simbol razmerij med nebom in zemljo. V novejša dela je iz skulpture prenesla tudi linijo, zapis, znak, njej lasten črtni hieroglif, kar je odraz kontemplativnega načina pristopanja k ustvarjanju, čemur se pridruži tudi zajetje spominskih utrinkov ter spodbuda iz okolja. 

Zdi se, da je rdeča nit ustvarjalkinih likovnih pripovedi prav narava, s katero se čuti trdno povezana. Narave, dandanašnji nastanjene, arogantno obljudene s stvarmi (in razmišljanji!), ki nikakor ne sodijo vanjo, ne romantizira, temveč sledi postmodernističnemu pristopu, kjer naslikani detajli ali protagonisti vzbujajo zgolj nelagodje v opazovalcu. Ustvarjalka, ki jo impresionira vdor sodobnega, človeški poseg v neokrnjenost narave, tako ne sodi ali glasno kritizira – zrelo spoštovanje vsega obstoječega v sobivanju je prineslo modro sprijaznjenost s situacijo. Za njenimi deli so tako zgodbe, bolj kot ne oseben odziv na lepoto in abstrahiranje videnega, občutenega, doživetega ter osebne percepcije arhetipov.

Silva Karim je v svojem ustvarjanju iskrena. Ne dovoli si vpliva vseprisotne in za današnje čase obvezujoče miselnosti, da je pomembno zgolj to, da se na cilj prispe, način potovanja do njega pa je v veliki meri večidel prezrt. Sledi zavedanju o človeškem, zaupanju v to, da smo ne glede na kulturno, narodnostno, versko, spolno in starostno raznolikost v bistvu neločljivo povezani znotraj nerazdružljive celote, znotraj življenja. 

Tanja Cigoj

Pilonova galerija Ajdovščina

HOME