Notranje daljave
Razstava v galeriji Inštituta Jožef stefan v Ljubljani
Trajanje: 24. april - 11. maj 2023
Razstava z naslovom Notranje daljave prinaša vpogled v najnovejšo slikarsko produkcijo Silve Karim, ki se sicer v svojem ustvarjalnem procesu ukvarja tudi z akvarelom, risbo, ilustracijo in keramiko. Prav slike so v zadnjem času vse bolj pogost medij njenega umetniškega početja, v katerih se zrcalijo njena recentna vizualna raziskovanja, poglobljena osebna razmišljanja ter naklonjenost do narave in vsega stvarstva. Z njimi odpira temeljna ontološka vprašanja, ki se dotikajo človekovega odnosa do narave, vzpostavlja zgodovinjenje lastnega življenja in prikazuje svoj notranji, intimni, psihološki svet. Vsestranska umetnica vseskozi in v vseh umetnostnih zvrsteh upodablja predvsem nedefinirano imaginarno pokrajino, ki se je vtisnila v njen spomin in zavest s svojim notranjim in zunanjim življenjem. Vanjo naseljuje ptice, gnezda, drevesa, različne oblike kamnov, lesene naplavine in realistične fragmente iz vsakdanjega življenja, kot so kos blaga, otroška oblekica, punčka iz cunj, budilka, svitek, na katere je čustveno navezana in izhajajo predvsem iz njenega otroštva. Občasno se na Karimovih pejsažih pojavljajo tudi figure, ki so pomembno zaznamovale njeno življenje (babica, oče, znanca iz rojstne vasi) in ji pomenijo dotik z njenim preteklim in odmaknjenim svetom.
Slogi in motivi, ki se jim Karimova spontano in čutno predaja, so zelo različni, intuitivno ponotranjeni in povsem samosvoji. Z njimi pripoveduje zgodbe, doživetja in občutke, ki jo spremljajo pri opazovanju pokrajine in življenja v njej. Pozornega gledalca pa spodbudi k natančnem potovanju po površini slike, k poglabljanju v notranjost motiva in ga pri tem obogati s celo vrsto zanimivih detajlov, znakov iz zasebnega sveta, ob katerih se lahko zaustavi, razgleduje in se prostorsko vživlja v podobo.
Vse te motive in likovne elemente, kot so spontane črte, križci, krogci, točke in drugi simboli, intuitivno raztrese po slikovni površini. Navidez nepomembne drobnarije postanejo v avtoričini optiki več kot smiselne in pomembne, saj skrivajo v sebi odsev nekega življenja. Z njimi (z)gradi samo njej lastno pokrajino, ki je metafora avtoričinega pogleda na svet in odziv na večno temo, prisotno že od nastanka človeške civilizacije, ki se dotika odnosa med človekom in naravo, med tistim, kar je plod človekovih ravnanj in odločitev, in onim, na kar posameznik ne more vplivati. S tem načinom vizualnega razmišljanja se Silva Karim vpisuje med tiste slovenske umetnike, ki svoje likovne umetniške paradigme formulirajo predvsem z odnosom do narave in vpetostjo ali vse večjo odtujenostjo slehernika od vrednote, ki temelji na povezanosti z njo in njeno raznoliko interpretacijo v krajinarstvu.
Poleg te »družbeno angažirane« komponente in značilnega motivnega sveta, pa je v prvem planu slike vendarle slikarstvo samo, poseben notranji utrip slike, v katero nas umetnica povabi, da se srečamo z njeno avtonomno slikarsko poetiko, z njenim doživljanjem sveta in hkrati nam pušča prosto pot pri oblikovanju lastnih pogledov na skrivnosti življenja in vsega, kar nas obdaja.
Poseben čar umetnine je v tem, da nas zadane na prvi pogled, pritegne s svojo izpovedno močjo ter nam ponuja vedno nove in različne interpretacije. Te lahko odkrivamo tudi na najnovejših slikah Silve Karim, s katerimi nas nagovarja na pričujoči razstavi. Ne glede na različne možne interpretacije, se lahko strinjamo, da ta umetniška dela razodevajo poglobljene likovne refleksije, veliko mero občutljivosti in predanosti lepotam, ki nam jih ponuja svet okoli nas in ki jih v tem (pre)naglem ritmu življenja ter ob vsej nesnagi vizualnih podob vse bolj agresivne potrošniške družbe preprosto prevečkrat spregledamo.
Pavla Jarc
kustosinja