Slikovne površine so robustne, strukturalno polne. Vanje zarežejo izrazite, jasne gravure, ki razpirajo materialno snovnost in ji dajejo vsebinsko določljivost. Vsaka črta, vsaka linija ima svojo vlogo: je zapis, je opis, simbol ali metafora. Njim se pridružujejo stilizirani elementi stvarnosti, zreducirani na bistvo, na subjektivno artikulirano znakovnost. Ta pogosto predstavlja ptico, tisti element pripovednosti, h kateremu se avtorica na sprehodih po svojih krajinah rada zateka. Z vsakim njenim letom odkriva simbolne razsežnosti, prepletene z osebnimi ali občimi pomeni.
Na pestrem površinskem dogajanju ne morejo ostati vse barvne vrednosti. Ponikajo skozi strukturo in zapuščajo tudi svoj površinski pomen, da bi podkrepile zapis.
Avtorica potuje iz površine v globino, gledalcu pa je omogočeno vizualno potovanje po sliki, od zemlje do neba. Prav ti dve skrajnosti iščeta skupno vez. Tako se zgodba še naprej razvija v pomenljivi sporočilnosti.
Slikarstvo Silve Karim izhaja iz nenehnega analitičnega raziskovanja in ustvarjalnega soočanja različnih likovnih disciplin ter izpopolnjevanja lastne estetske dognanosti, kar ji omogoča suvereno delovanje na različnih likovnih področjih in na enem samem, na katerem sintetizira posamezne ustvarjalne prvine.
Silva Karim živi in ustvarja v Ajdovščini.
Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka